Severni Otok

Na jugovzhodnem delu otoka se vzdolž obale nadaljuje mladonagubano gorstvo z Južnega otoka, ki pa je v povprečju nižje, s povprečnimi višinami vrhov med 1600 in 1800 m (najvišji vrh pa dosega 2797 m). Osrednji del otoka zavzema okoli 1000 m visoko vulkansko višavje z delujočimi vulkani,gejzirji, blatnimi vulkani in vročimi izviri. Po dolgoletnem mirovanju je leta 1995 ponovno začel delovati ognjenik Ruapehu (2797 m), aktivna sta tudi Tongariro (1981 m) in Ngauruhoe (2291 m). Na severnem otoku se reke radialno raztezajo z osrednjega višavja. Iz jezera Taupo teče tudi najdaljša novozelandska reka Waikato (425 km). Na jugovzhodu teče reka Wanganui (290 km). Manjši otoki in otočja v okolici dveh glavnih novozelandskih otokov imajo močno razčlenjeno obalo. So hribovita, višina hribovij pa dosega okrog 980 m.

Na območju Nove Zelandije poteka meja Indoavstralsko in Tihooceansko tektonsko ploščo (južno od Severnega otoka in diagonalno preko Južnega otoka). Premiki vzdolž meje so vzroki številnih potresov in vulkanskega delovanja.

Severni del Severnega otoka ima subtropsko vlažno podnebje, kar pomeni, da so zime mile in topla poletja, padavine pa razporejene čez celo leto. Na Severnem otoku je tudi veliko gejzirjev, vrelcev tople vode, nekaj delujočih vulkanov (Ruapehu, Tongariro in Nguarohe). Tu se nahajajo tudi vroči blatni izviri.

Najtoplejši meseci so od novembra do aprila, najhladneje pa je avgusta. Nova Zelandija leži v oceanskem podnebnem pasu, ki na jugu prehaja v subantarktični, na severu pa v subtropski podnebni pas. Vreme je zelo spremenljivo, sončni dnevi so večinoma zapolnjeni s popoldanskimiplohami. Največ padavin je na zahodni obali Južnega otoka (preko 600 mm letno).

Južni otok 

Gore Južnega otoka, t.i. Južne Alpe, se dvigajo vse do višine 3700 m. Gorovje poteka v smeri od severa proti jugu in se na jugozahodu spušča v morje vzdolž globoko razjedene fjordske obale. Na Južnem otoku je tudi najvišji vrh v državi, Mount Cook (3764m). Na tem območju je veliko število ledenikov, vrelcev termalne vode in gorskih jezer. Največje naravno jezero je Taupo, ki leži v starem vulkanskem kraterju, po velikosti mu sledita jezeri Te Anau in Wakatipu. Svetovno znana Milfordska ožina (154 m visoki Bowenovi slapovi) spada med najlepša območja Nove Zelandije. Vzhodno od gora leži Canterburyjska ravnina. Reke na zahodni strani Južnega otoka so kratke in strme, nekatere padajo v globino v slapovih. Reke, ki tečejo proti vzhodni obali, izvirajo večinoma v ledeniških jezerih ob vznožju najvišjih gora.