Severni Otok
Na jugovzhodnem delu otoka se vzdolž obale nadaljuje
mladonagubano gorstvo z Južnega otoka, ki pa je v povprečju nižje, s
povprečnimi višinami vrhov med 1600 in 1800 m (najvišji
vrh pa dosega 2797 m). Osrednji del otoka zavzema okoli 1000 m visoko
vulkansko višavje z delujočimi vulkani,gejzirji, blatnimi
vulkani in vročimi izviri. Po dolgoletnem mirovanju je leta 1995
ponovno začel delovati ognjenik Ruapehu (2797 m), aktivna sta tudi Tongariro (1981 m) in Ngauruhoe
(2291 m). Na severnem otoku se reke radialno raztezajo z osrednjega
višavja. Iz jezera Taupo teče tudi najdaljša
novozelandska reka Waikato (425 km). Na jugovzhodu teče reka Wanganui
(290 km). Manjši otoki in otočja v okolici dveh glavnih
novozelandskih otokov imajo močno razčlenjeno obalo. So hribovita,
višina hribovij pa dosega okrog 980 m.
Na območju Nove Zelandije poteka meja Indoavstralsko in Tihooceansko tektonsko ploščo
(južno od Severnega otoka in diagonalno preko Južnega otoka). Premiki
vzdolž meje so vzroki številnih potresov in vulkanskega
delovanja.
Severni del Severnega otoka ima subtropsko vlažno
podnebje, kar pomeni, da so zime mile in topla poletja, padavine pa
razporejene čez celo leto. Na Severnem otoku je tudi veliko gejzirjev,
vrelcev tople vode, nekaj delujočih vulkanov (Ruapehu, Tongariro in Nguarohe). Tu se nahajajo tudi vroči blatni izviri.
Najtoplejši meseci so od novembra do aprila,
najhladneje pa je avgusta. Nova Zelandija leži v oceanskem podnebnem
pasu, ki na jugu prehaja v subantarktični, na severu pa v subtropski
podnebni pas. Vreme je zelo spremenljivo, sončni dnevi so večinoma
zapolnjeni s popoldanskimiplohami. Največ padavin je na zahodni obali Južnega otoka (preko 600 mm letno).
Južni otok
Gore Južnega otoka, t.i. Južne Alpe, se dvigajo vse
do višine 3700 m. Gorovje poteka v smeri od severa proti jugu in
se na jugozahodu spušča v morje vzdolž globoko razjedene
fjordske obale. Na Južnem otoku je tudi najvišji vrh v državi, Mount Cook (3764m). Na tem območju je veliko število ledenikov, vrelcev termalne vode in gorskih jezer. Največje naravno jezero je Taupo, ki leži v starem vulkanskem kraterju, po velikosti mu sledita jezeri Te Anau in Wakatipu. Svetovno znana Milfordska ožina (154 m visoki Bowenovi slapovi) spada med najlepša območja Nove Zelandije. Vzhodno od gora leži Canterburyjska ravnina.
Reke na zahodni strani Južnega otoka so kratke in strme, nekatere
padajo v globino v slapovih. Reke, ki tečejo proti vzhodni obali,
izvirajo večinoma v ledeniških jezerih ob vznožju
najvišjih gora.