Domači pes je štirinožni sesalec,
podvrsta sivega volka, ki so jo udomačili pred približno 14.000
do 15.000 leti in je bil prva udomačena žival. Od takrat so se psi
razširili po vsem svetu in spremljajo ljudi v večini preteklih
ter sedanjih kultur. Za dejavnosti vzrejanja, vzgoje in neformalnega preučevanja psov se
uporablja skupni izraz kinologija, znanstveno pa pse proučujejo zoologi.
Slovenski etimološki slovar navaja, da izvor besede ni dokončno pojasnjen. Zato pa se pogosto pojavlja mnenje, da je izraz pes prišel v slovanske jezike preko latinščine, kjer pes pomeni nogo. Rimski vojaki naj bi svoje pse klicali predvsem z vzklikom »K nogi!«, torej »pes« in tako so prebivalci zavojevanih slovanskih dežel prevzeli prenešeni pomen besede.
Mnogi starejši avtorji so bili na podlagi raznolikosti današnjih pasjih pasem mnenja, da je pes nastal s križanjem več sorodnih vrst iz družine psov. Med njimi sta bila tudi začetnik teorije evolucije Charles Darwin in avstrijski etolog Konrad Lorenz, ki je sklepal, da sta prednika domačega psa volk in šakal. Danes uveljavljeno mnenje, ki ga podpirajo rezultati genetskih analiz, je, da se je domači pes razvil iz majhne skupine volkov, udomačenih pred okoli 15.000 leti. Ni natančno znano, kako je potekala udomačitev psa. Mogoče pa je, da so bili psi tisti, ki so storili prvi korak. Namreč, če so začeli divji psi, ki so bili dovolj majhne vrste, da niso bili nevarni, zahajati v človekova taborišča, so lahko pobirali odpadke in zavržene kosti. Tako so jih ljudje najbrž prenašali, ker so tako čistili njihovo okolico. Možno je, da so jih začeli božati, se jim približevati in jih nato udomačiti kot pse čuvaje in spremljevalce. Čuvanja čred so ga lahko naučili šele, ko je napredovalo kmetijstvo. Ali drugače: psi so sledili pametnejši vrsti v upanju, da bodo dobili kaj od plena. Prve domače pse so spoznali v mezolitskih najdiščih na različnih krajih. Zdi se, da je bila najzgodnejša evropska pasma precej majhna in bi se po obliki na splošno dala še najbolj primerjati z današnjim čovčovom.
Etimologija besede
Slovenski etimološki slovar navaja, da izvor besede ni dokončno pojasnjen. Zato pa se pogosto pojavlja mnenje, da je izraz pes prišel v slovanske jezike preko latinščine, kjer pes pomeni nogo. Rimski vojaki naj bi svoje pse klicali predvsem z vzklikom »K nogi!«, torej »pes« in tako so prebivalci zavojevanih slovanskih dežel prevzeli prenešeni pomen besede.
Izvor in udomačitev psa
Mnogi starejši avtorji so bili na podlagi raznolikosti današnjih pasjih pasem mnenja, da je pes nastal s križanjem več sorodnih vrst iz družine psov. Med njimi sta bila tudi začetnik teorije evolucije Charles Darwin in avstrijski etolog Konrad Lorenz, ki je sklepal, da sta prednika domačega psa volk in šakal. Danes uveljavljeno mnenje, ki ga podpirajo rezultati genetskih analiz, je, da se je domači pes razvil iz majhne skupine volkov, udomačenih pred okoli 15.000 leti. Ni natančno znano, kako je potekala udomačitev psa. Mogoče pa je, da so bili psi tisti, ki so storili prvi korak. Namreč, če so začeli divji psi, ki so bili dovolj majhne vrste, da niso bili nevarni, zahajati v človekova taborišča, so lahko pobirali odpadke in zavržene kosti. Tako so jih ljudje najbrž prenašali, ker so tako čistili njihovo okolico. Možno je, da so jih začeli božati, se jim približevati in jih nato udomačiti kot pse čuvaje in spremljevalce. Čuvanja čred so ga lahko naučili šele, ko je napredovalo kmetijstvo. Ali drugače: psi so sledili pametnejši vrsti v upanju, da bodo dobili kaj od plena. Prve domače pse so spoznali v mezolitskih najdiščih na različnih krajih. Zdi se, da je bila najzgodnejša evropska pasma precej majhna in bi se po obliki na splošno dala še najbolj primerjati z današnjim čovčovom.
 Nazaj |
Naprej |