Aikido je sodobna borilna veščina, ki jo je sredi 20. stoletja zasnoval
Morihei Ueshiba. Aikido temelji na starejših japonskih borilnih
veščinah, predvsem na šoli jujutsuja, imenovani daito-ryo aiki-jujutsu,
veliko pa dolguje tudi samurajskemu izročilu. V svojem bistvu je aikido
"prijemalna" veščina, tako kot denimo judo, za razliko od "udarjalnih"
veščin, kamor štejemo številne šole karateja, kenda in kung fu. To
pomeni, da ima aikido poudarek na vzvodih, metih, padcih, čeprav vadba
vključuje tudi udarce ter uporabo orožja palice (do), lesenega meča
(bokken) ter obrambo pred nožem.
Tehika Shomenuchi kokyunage
Izvajanje tehnike Shomenuchi iriminage
To, kar loči aikido od mnogih drugih borilnih sistemov, je njegov odnos
do napadalca. Aikido uči, da je v spopadu bistvenega pomena to na
nasprotnika ustavimo s čim manj škode. Tehnike aikida sicer
omogočajo v skrajnem primeru nevarno uporabo sile, vendar so zasnovane
tako, da nevtralizirajo napadalčevo energijo oziroma jo preusmerijo
stran od napada.
Napredovanje v aikidu se tako kot v vseh japonskih borilnih veščinah
kaže s pasovi. Pasovi se delijo na dva sklopa. Prvi sklop zajema
začetne pasove od sedmega do prvega kyu-ja (bel, runem, rumen s črto,
moder, moder s črto, rjav in rjav s črto). Drugi sklop pa zajema
mojstrske pasove. Te so vsi črni, razlikujejo se samo v višini dneva
(DAN).
Za vsako napredovanje je na izpitu pokazati določene tehnike in znanje.
Izpit se polaga po določenem številu ur in ko se s tem strinja sensei.
Tehnike se izvaja pred komisijo, ki jo sestavljajo trije sensei.
Visokih idealov aikida ne smemo povezovati z odtujenostjo od realnosti.
Učenje aikida temelji v prvi vrsti na predanosti in dolgotrajni vadbi,
ki krepi telo in duha. V vadbi lahko vsakdo najde nekaj zase, saj
koristi aikida segajo tudi prek meja samoobrambe in omogočajo
posamezniku lažje spoprijemanje s stresom in težkimi situacijami v
vsakdanjem življenju. Na treningih ni tekmovalnosti, temveč prevladuje duh sodelovanja in spoštovanja med vsemi sodelujočimi.
