JUPITER
Jupiter
je zunanji, peti planet od Sonca in je največji planet znotraj našega
Osončja. Nekateri so opisali, da Osončje sestavljajo Sonce, Jupiter in
razporejene razbitine.
Ta
plinski velikan je 2,5-krat masivnejši kot vsi planeti skupaj, čeprav
ima samo 1/1047 Sončeve mase. Ker ima Jupiter tako veliko maso, leži
masno središče Jupitra in Sonca nad Sončevo površino, 1,068 Sončevega
polmera od središča Sonca. Jupiter je 318-krat masivnejši od Zemlje s
premerom 11-krat večjim od Zemlje in s 1310-kratno Zemljino
prostornino. Ima 10-krat manjši premer kot Sonce in skoraj enako
srednjo gostoto. Mnogi so ga označili kot »neuspešno zvezdo«, čeprav bi
bila ta primerjava sorodna označitvi asteroida kot »neuspešne Zemlje«.
Čeprav je Jupiter res presunljiv, so odkrili zunajosončne planete z
veliko večjo maso. Verjamemo pa da je njegov premer karseda velik za
dano sestavo, ker bi se s povečanjem mase planet še neprav
gravitacijsko stiskal, dokler ne bi steklo jedrsko zlitje. Ni natančno
jasno kaj razlikuje velik in masiven planet kot je Jupiter od rjave
pritlikavke, čeprav imajo rjave pritlikavke posebne spektralne črte.
Kakorkoli, Jupiter bi moral imeti sedemkrat večjo maso, da bi postal
zvezda.
Jupiter
se tudi najhitreje vrti okoli svoje osi kot katerikoli drug planet v
Osončju z vrtilno hitrostjo 12.700 m/s. Polarni premer je več kot
10.000 km manjši od ekvatorskega premera. Od planetov je le Saturn še
bolj sploščen. Njegova najbolj znana zunanja oblika je verjetno Velika
rdeča pega, nevihta večja od Zemlje. Planet je neprestano prekrit s
plastjo oblakov.
Jupiter
je za opazovalca z Zemlje ob opoziciji četrto najsvetlejše nebesno telo
na nebu za Soncem, Luno, in Venero. Včasih je svetlejši le še Mars.
Jupiter je znan že iz pradavnine. Galilejevo odkritje leta 1610
Jupitrovih štirih velikih lun: Io, Evropa, Ganimed in Kalisto (sedaj
znane kot Galilejeve ali Galilejevske lune) je bilo prvo odkritje
nebesnega gibanja, ki ni bilo navidezno osredotočeno na Zemljo. Bilo je
velika podpora Kopernikovi heliocentrični sliki gibanja planetov.
Galilejeva javna podpora Kopernikovi teoriji je prišla v navzkrižje z
inkvizicijo. | |
SATURN
Saturn
je zunanji, šesti planet od Sonca v Osončju. Je plinski velikan, po
velikosti drugi največji za Jupitrom. Poleg Jupitra, Urana in Neptuna
spada v skupino jupitrovskih planetov. Že od nekdaj je najbolj znan po
svojih značilnih obročih. Njegova luna Titan je druga največja luna v
Osončju za Jupitrovo luno Ganimed. Titan je edina luna z gosto
atmosfero.
Planet je
sestavljen večinoma iz vodika (75 %) in helija (25 %). Domnevajo, da
ima v notranjosti sredico iz železa, niklja in skal (silikatnih spojin
in oksidov), ki jo obkrožajo notranja plast kovinskega vodika v
kapljevinskem stanju, vmesna plast kapljevinastega vodika in helija ter
zunanja, plinasta plast.[9] Bledo rumena obarvanost je posledica
prisotnosti amonijaka v sledeh v zgornjih plasteh atmosfere.
Najočitnejša
Saturnova značilnost je sistem obročev, ki ga obdaja v razdalji 6.630
km do 120.700 km nad ekvatorjem. Sistem sestavlja devet sklenjenih in
trije nesklenjeni obroči povprečne debeline približno 20 m, ki so v
glavnem iz koščkov ledu. Kemijsko gledano so 93 % iz vode s tolinskimi
nečistočami v sledovih, ostalo je amorfni ogljik. Velikost delcev sega
od prašnih drobcev do premera 10 m. Nastanek obročev ni povsem
jasen. Po eni od teorij so nastali ob razpadu ledene lune, ki se je
preveč približala planetu, po drugi pa vsebujejo obroči prvobitno snov,
ki se zaradi bližine planeta ni mogla združiti v eno samo telo.
|
|
URAN
Uran
je zunanji, sedmi planet od Sonca v Osončju. Je plinski velikan, tretji
največji po premeru in četrti največji po masi.
Nasino
vesoljsko plovilo Voyager 2 je edino, ki je obiskalo planet, v
prihodnosti pa novi poleti niso načrtovani. Plovilo so izstrelili leta
1977, Uranu pa se je najbolj približalo 24. januarja 1986, nato pa je
nadaljevalo svojo pot proti Neptunu.
Uran
je prvi planet, odkrit v sodobnem času. Herschel ga je uradno odkril
13. marca 1781, do takrat pa so bili iz antike znani samo klasični
planeti od Merkurja do Saturna. Odkritje Urana je prvič v sodobni
človeški zgodovini razširilo meje Osončja. Prav tako je bil to prvi
planet, odkrit z uporabo tehnologije (z daljnogledom), čeprav je kot
klasični planeti viden s prostim očesom.
Notranja
sestava Urana je podobna Neptunovi, oba pa se po kemični sestavi
razlikujeta od drugih dveh plinskih velikanov, Jupitra in Saturna.
Zaradi tega ju astronomi razvrščajo v drugo kategorijo »ledenih
velikanov«. Uranova atmosfera, čeprav v osnovni sestavi vsebnosti
vodika in helija podobna Jupitrovi in Saturnovi, vsebuje več »ledov«
kot je vodni led, amonijak in metan, ter sledi ogljikovodikov. Njegova
atmosfera je v Osončju nahladnejša z najnižjo temperaturo 49 K (–224
°C). Zgradba oblakov je kompleksna in plastna. V najnižjih oblakih se
verjetno nahaja voda, v najvišjih pa metan. Notranjost Urana v glavnem
sestavljajo ledovi in skale.
| |
NEPTUN
Neptun
je zunanji, po oddaljenosti od Sonca osmi planet v Osončju (v času, ko
je Pluton, ki ima izsredno tirnico, še veljal za planet, je bil občasno
deveti). Je tudi najbolj oddaljeni plinasti velikan v našem Osončju.
Čeprav je najmanjši od plinastih velikanov, ima večjo maso kot Uran,
ker ga je njegovo močnejše gravitacijsko polje stisnilo v večjo gostoto.
Okrog
tega modrega planeta so bili odkriti šibki temni obroči, ki pa so manj
izdatni kot Saturnovi. Ob njihovem odkritju so sprva domnevali, da niso
zaključeni, vendar so podatki z vesoljskega plovila Voyager 2 to
domnevo ovrgli. Neptun ima tudi vetrove, ki pihajo s hitrostjo 2000
km/h, v ozračju pa so znatne količine vodika, helija in metana, ki
dajejo planetu značilno modro barvo. Ob mimoletu Voyagerja 2 leta 1989
se je na južni polobli nahajala Velika temna pega, primerljiva z Veliko
rdečo pego planeta Jupitra. Neptun dokazano obkroža devet lun, štiri pa
še čakajo na potrditev. Neptunovo največjo luno Triton označujejo njena
vzvratna tirnica, izredno nizke temperature (38 K) in zelo redka (14
mikrobarov) atmosfera iz dušika in metana.
Neptun
je bil odkrit 23. septembra 1846 in ga je do sedaj obiskala samo ena
vesoljska sonda; Voyager 2 je letel mimo 25. avgusta 1989. V letu 2003
je bil predstavljen predlog, da bi izvedli odpravo Neptunov orbiter s
sondami, ki bi imela podobne raziskovalne zmogljivosti kot
Cassini-Huygens, vendar brez pomoči fisije pri pogonu ali električnemu
napajanju. | |