Merkur je najmanjši in Soncu najbližji planet v Osončju. Sonce obkroži
v 88 dneh. Vidimo ga lahko v jutranjem ali večernem mraku. Planet tudi
sicer razmeroma slabo poznamo. Edino vesoljsko plovilo, ki ga je
obiskalo in kartiralo 40 % do 45 % površja, je bil Mariner 10 v letih
1974 in 1975.
Merkur po izgledu spominja na Luno, saj je močno prepreden s kraterji. Naravnih satelitov ali gostejše atmosfere nima. Ima veliko železno jedro, ki ustvarja magnetno polje z močjo okrog 0,1 % Zemljinega. Površinske temperature na planetu znašajo 180 °C do 430 °C. Najtopleje je na subsolarni točki, najhladnejša pa so dna kraterjev blizu polov.
Planet so po svojem krilatem bogu - slu Merkurju, verjetno zaradi hitrega gibanja po nebu, poimenovali Rimljani. Astronomski simbol zanj, prikazan na vrhu tabele ob strani, je stilizirana različica glave boga in krilatega pokrivala na vrhu njegovega kaduceja, starega astrološkega simbola. Grki so ga imenovali Stilbon (“svetleči”) in Hermes. Do petega stoletja pred našim štetjem so verjeli, da gre za dva ločena objekta. En naj bi bil viden ob sončnem vzhodu, drugi ob sončnem zahodu. V Indiji so planet poimenovali Buda , po sinu Čandre (Lune). V kitajski, korejski, japonski in vietnamski kulturi se planet na osnovi petih elementov imenuje vodna zvezda. Hebrejci so ga poimenovali Kokhav Hamah , »zvezda vročega« (»vroči« se pri tem nanaša na Sonce).
Merkur po izgledu spominja na Luno, saj je močno prepreden s kraterji. Naravnih satelitov ali gostejše atmosfere nima. Ima veliko železno jedro, ki ustvarja magnetno polje z močjo okrog 0,1 % Zemljinega. Površinske temperature na planetu znašajo 180 °C do 430 °C. Najtopleje je na subsolarni točki, najhladnejša pa so dna kraterjev blizu polov.
Planet so po svojem krilatem bogu - slu Merkurju, verjetno zaradi hitrega gibanja po nebu, poimenovali Rimljani. Astronomski simbol zanj, prikazan na vrhu tabele ob strani, je stilizirana različica glave boga in krilatega pokrivala na vrhu njegovega kaduceja, starega astrološkega simbola. Grki so ga imenovali Stilbon (“svetleči”) in Hermes. Do petega stoletja pred našim štetjem so verjeli, da gre za dva ločena objekta. En naj bi bil viden ob sončnem vzhodu, drugi ob sončnem zahodu. V Indiji so planet poimenovali Buda , po sinu Čandre (Lune). V kitajski, korejski, japonski in vietnamski kulturi se planet na osnovi petih elementov imenuje vodna zvezda. Hebrejci so ga poimenovali Kokhav Hamah , »zvezda vročega« (»vroči« se pri tem nanaša na Sonce).
Venera je notranji, drugi planet od Sonca v Osončju. Po Zemljini Luni
je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu. Venera doseže svojo
največjo svetlost malo pred sončnim zahodom ali malo po sončnemu
zahodu, zato jo včasih v tem smislu imenujemo (zvezda) danica,
jutranjica ali večernica. Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na
nebu, in jo znajo nekateri zamenjevati z zvezdo.
Je zemeljski planet, po velikosti in obsegu zelo podoben Zemlji. Zaradi teh podrobnosti ga včasih imenujejo Zemljin sestrski planet. Je edini planet v osončju, ki se vrti v nasprotno smer. Znanstveniki domnevajo, da zaradi trka z asteroidom. Planet je pokrit z neprozorno plastjo bleščečih oblakov, zato njegovo površje iz vesolja ni vidno v vidni svetlobi. Venera je bila predmet vprašanj, dokler planetarna znanost v 20. stoletju ni odkrila nekaj njenih skrivnostih. Venera ima najgostejšo atmosfero od vseh zemeljskih planetov, ki je sestavljeno večinoma iz ogljikovega dioksida, zračni pritisk na površini pa je 90-krat večji kot na Zemlji.
Venerino površje je bilo podrobneje kartografirano šele v zadnjih 20 letih. Na njem je moč najti dokaze obsežnega ognjeniškega delovanja, nekateri ognjeniki pa so mogoče aktivni še danes. V nasprotju s stalnim gibanjem skorje na Zemlji pa Venera najverjetneje doživlja občasna obdobja premikanja plošč, kjer se skorja hitro podriva v nekaj milijonih let, ločena s stabilnimi obdobji, trajajočimi več sto milijonov let.
Planet se imenuje po rimski boginji ljubezni Veneri. Tudi večina površinskih značilnosti je imenovanih po znamenitih in mitoloških ženskah.
Je zemeljski planet, po velikosti in obsegu zelo podoben Zemlji. Zaradi teh podrobnosti ga včasih imenujejo Zemljin sestrski planet. Je edini planet v osončju, ki se vrti v nasprotno smer. Znanstveniki domnevajo, da zaradi trka z asteroidom. Planet je pokrit z neprozorno plastjo bleščečih oblakov, zato njegovo površje iz vesolja ni vidno v vidni svetlobi. Venera je bila predmet vprašanj, dokler planetarna znanost v 20. stoletju ni odkrila nekaj njenih skrivnostih. Venera ima najgostejšo atmosfero od vseh zemeljskih planetov, ki je sestavljeno večinoma iz ogljikovega dioksida, zračni pritisk na površini pa je 90-krat večji kot na Zemlji.
Venerino površje je bilo podrobneje kartografirano šele v zadnjih 20 letih. Na njem je moč najti dokaze obsežnega ognjeniškega delovanja, nekateri ognjeniki pa so mogoče aktivni še danes. V nasprotju s stalnim gibanjem skorje na Zemlji pa Venera najverjetneje doživlja občasna obdobja premikanja plošč, kjer se skorja hitro podriva v nekaj milijonih let, ločena s stabilnimi obdobji, trajajočimi več sto milijonov let.
Planet se imenuje po rimski boginji ljubezni Veneri. Tudi večina površinskih značilnosti je imenovanih po znamenitih in mitoloških ženskah.
ZEMLJA
Zemlja
je eden izmed planetov osončja ter prostor, na katerem sta se razvila
življenje in človeštvo. Po oddaljenosti od Sonca je tretji, po
velikosti pa peti planet Sončevega sistema. Predstavlja največji trdni
planet in edini prostor v Vesolju, za katerega je znan obstoj
življenja. Zemlja se je oblikovala pred približno 4,57 milijarde let,
njen edini naravni satelit Luna pa pred okoli 4,53 milijarde let. Od
svojega nastanka je Zemlja prešla množico geoloških in bioloških
razvojnih faz, zaradi česar so se sledi njene prvotne podobe večinoma
izbrisale.
Zemljina notranjost je sestavljena iz več razmeroma aktivnih plasti, med katerimi se nahaja verjetno trdno železovo jedro, ki ustvarja Zemljino magnetno polje, ter tekoči plašč, v zgornjih plasteh pa trda skorja. Nad tem se nahajata površina Zemlje in atmosfera, ki sta danes močno preoblikovani zaradi bioloških in človeških dejavnikov. Okoli 70 odstotkov zemeljske površine pokrivajo oceani s slano vodo, preostanek pa zapolnjujejo celine ter otoki.
Med Zemljo in njenim okoljem, tj. vesoljskim prostorom, je opaziti pomembne povezave, kot je npr. sevanje Sonca, vpliv Meseca na plimovanje, spreminjanje Zemljine orbite kot morebiten vzrok ledenih dob.
Zemljina notranjost je sestavljena iz več razmeroma aktivnih plasti, med katerimi se nahaja verjetno trdno železovo jedro, ki ustvarja Zemljino magnetno polje, ter tekoči plašč, v zgornjih plasteh pa trda skorja. Nad tem se nahajata površina Zemlje in atmosfera, ki sta danes močno preoblikovani zaradi bioloških in človeških dejavnikov. Okoli 70 odstotkov zemeljske površine pokrivajo oceani s slano vodo, preostanek pa zapolnjujejo celine ter otoki.
Med Zemljo in njenim okoljem, tj. vesoljskim prostorom, je opaziti pomembne povezave, kot je npr. sevanje Sonca, vpliv Meseca na plimovanje, spreminjanje Zemljine orbite kot morebiten vzrok ledenih dob.
MARS
Mars (tudi Rdeči planet) je
četrti planet od Sonca v Osončju in sedmi po velikosti. Imenuje se po
rimskem bogu vojne Marsu, zaradi značilne rdeče barve, ki je posledica
prisotosnoti železovega oksida na njegovem površju. Mars ima dve majhni
luni, Fobos in Deimos.
Mars je trden planet, ki ga sestavljajo kovinska sredica, ki jo obdajata kamniti plašč in zunanja skorja. Relief je zelo pester. Na njem so velike puščave, z peščenimi sipinami in skalami, visoke gore, ogromne doline, vulkanski kraterji, kanjoni... Na površju so dobro vidne posledice padcev meteoritov. Na Marsu je tudi največji kanjon v Osončju.
Mars je pred približno 4 milijardami let izgubil magnetosfero. Zato lahko sončev veter direktno vpliva na njegovo ionosfero in odnaša atome iz tega sloja, s tem pa stanjšuje atmosfero.
Mars je trden planet, ki ga sestavljajo kovinska sredica, ki jo obdajata kamniti plašč in zunanja skorja. Relief je zelo pester. Na njem so velike puščave, z peščenimi sipinami in skalami, visoke gore, ogromne doline, vulkanski kraterji, kanjoni... Na površju so dobro vidne posledice padcev meteoritov. Na Marsu je tudi največji kanjon v Osončju.
Mars je pred približno 4 milijardami let izgubil magnetosfero. Zato lahko sončev veter direktno vpliva na njegovo ionosfero in odnaša atome iz tega sloja, s tem pa stanjšuje atmosfero.
