Po koncu 2. svetovne vojne leta 1945 so si Združene države Amerike, Sovjetska zveza, Velika Britanija in Francija razdelile Nemčijo in Berlin-glavno mesto bivšega nemškega rajha. Največji je bil sovjetski sektor, ki je pokrival večino vzhodnih mest. Istočasno se je začela tudi hladna vojna in prav Berlin se je znašel v sredini boja med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo.

Ko je bila leta 1949 na zahodu ustanovljena Zvezna Republika Nemčija-ZRN (nemško: Bundesrepublik Deutschland, BRD) na eni strani in vzhodna Nemška demokratična republika-NDR (nemško:Deutsche Demokratische Republik, DDR) pod taktirko Sovjetske zveze na drugi strani, so se začele zaostrovati tudi meje med obema stranema. Mejo med Zahodno in Vzhodno Nemčijo so sprva nadzirali le policisti, kasneje pa so na vzhodni strani postavili še ograjo. Takrat je bil Berlin uradno neodvisen od vzhodne in zahodne države, a v praksi je bilo precej drugače.

Z zaostritvijo odnosov v hladni vojni, so se močno zaostrili tudi varnostni ukrepi na meji. Meja tako še zdaleč ni bila več samo meja med dvema med seboj politično, gospodarsko in kulturno različnima si oblastema, ki sta si sovražno stali naproti.

Od ustanovitve NDR so se njeni prebivalci v velikem številu preseljevali v Zvezno republiko. Med letoma 1949 in 1961 je tako državo zapustilo približno 2,6 milijona prebivalcev. To je močno ogrožalo gospodarsko moč kot tudi obstoj vzhodne države, zato so na cestah proti zahodnemu Berlinu vztrajno pregledovali vsako »sumljivo« vozilo. Vzhodno državo so poleg tega ogrožali tudi zahodni Berlinčani, ki so na vzhodu z markami s črnega trga kupovali sorazmerno poceni in kvalitetna živila. Zid naj bi tako služil kot dokončna rešitev teh težav.

Gradnja Berlinskega zida

Gradnja zidu je bila sprva državna skrivnost vzhodnonemške vlade, ki naj bi ga postavila na ukaz Enotne socialistične partije Nemčije (nemško: Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED), pod budnim očesom policije in vojske. Walter Ulbricht je na konferenci v vzhodnem Berlinu 15. junija 1961 na vprašanje zahodnonemške novinarke odgovoril:

Pravite, da so v zahodnem Berlinu ljudje, ki si želijo, da v NDR ustavimo gradbena dela, da ne bi postavili zidu, kaj ne? Ni mi znano, da bi takšni nameni sploh obstajali; gradbeni delavci se v Berlinu ukvarjajo zgolj z gradnjo stanovanj in njihovo delo je nadzorovano. Nihče nima namena zgraditi zidu!

Ulbricht je bil tako prvi, ki je do takrat pojem »zid« uporabil v takšnem pomenu besede - dva meseca preden je bil zid dejansko postavljen.

V noči med 12. in 13. avgustom 1961 so začeli pripadniki nacionalne vojske, policije in obmejne policije zapirati cestne povezave proti zahodu. Na mejnih prehodih so bile Sovjetske enote ves čas v bojni pripravljenosti in povezave med vzhodnim in zahodnim Berlinom so bile pretrgane.

156,4 km (po nekaterih podatkih 167 km) dolg berlinski zid je mesto delil na dva dela. Ko je bil zahodni Berlin popolnoma obkoljen, se je ta nahajal kot otok sredi teritorija vzhodne Nemčije. Zid je dopolnjeval še obsežen varovalni sistem (bodeča žica, jarki, rešeta, kontrolna vozila, opazovalni stolpi in službeni psi), ki so ga skozi vsa leta nadgrajevali. Okoliške prebivalce so izselili in razstrelili bližnje cerkve, tako da je v premeru 100 metrov od zidu zevala praznina. V centru se je zid vlekel med drugimi neposredno mimo brandenburških vrat (nemško: Brandenburger Tor).

Za vzhodnonemške vojake, ki so stražili mejo, je veljal ukaz, ki je od njih zahteval, da preprečijo vsak poskus pobega, če ne drugače, tudi z ubojem, kar so tudi redno izvrševali. Vojaki so bili poleg tega zadolženi tudi za preprečevanje vmešavanja zahodnonemškega tiska, ki je berlinski zid in vse nepravilnosti, ki so se tam dogajale, budno nadziral, dokumentiral in jih tudi skušal preprečevati.