ZGODOVINA

NAZAJ NA  HIMNA

NAPREJ NA O MENI

PODATKI O ZDA

Osamosvojitvena vojna

Vojna je bila na poti in kljub temu, da so se možnosti za zmago zavoljo številčnosti in usposobljenosti angleške vojske zdele male, se je našel oborožen odpor. Člani tega so bili pripadniki netreniranih milic, vodenih le z zametki državne uprave, a so se borili na svoji zemlji in za svojo zemljo. V vojni so bili pomembni t.i. Minutemen, ki so se v sicer nizkem številu spretno in iz skritih položajev bojevali proti Angležem ter s to taktiko osvojili zmago proti britanski vojski pri Lexingtonu in Concordu leta 1775. Nova oblast je v vojsko želela rekrutirati tudi sužnje, a so bili njih lastniki nenavdušeni nad idejo zavoljo morebitne nagrade za boj v obliki svobode.

Angleži so imeli problem z razprostranjenostjo teritorija, kar jim je povzročalo logistične težave. To dejstvo so izkoristile ameriške milice: najprej so porazile podhranjen britanski oddelek pri Benningtonu, nato pa napadli glavnino angleške vojske pri Saratogi; predalo se je 5.800 angleških vojakov. Ti uspehi so prepričali Francoze, da velja podpreti revolucionarje, zato so k tem usmerili nekaj materialnih prispevkov ter napadli Angleže na morju. Angleški komandant lord Charles Cornwallis se je 1781. leta s svojo vojsko umaknil na polotok pri Yorktownu, kjer so ga oblegale Washingtonove milice, umik po morju pa so preprečevali Francozi. Tako je prišlo do predaje in pariške pogodbe leta 1783, kjer je Anglija priznala neodvisnost Združenih držav Amerike.

Posledice vojne

Največje koristi od vojne so imeli zemljiški posestniki in plantažniki, ki so svoje posle vodili še naprej, tokrat brez nadlegovanja z davki. Tudi manjši posestniki so lahko uživali svobodo in lastnino, za kateri so se borili, tako pa ni bilo tudi za ženske in nelastniške evropske priseljence. Resnično majhen vpliv je vojna imela na življenja indijancev in črncev.

Indijanci so se pred tem že uspešno varovali pred angleškim kolonializmom z zavezništvom Francozov, ki pa je razpadlo ob porazu Francozov proti Angležem leta 1760. Osvoboditev angleških kolonij iz kolonialnih okovov bi za staroselce pomenila nadaljnja trenja s priseljenci zaradi verjetnih posledičnih širitev na zahod, zato so bili v osamosvojitveni vojni nevtralni ali pa podpirali Britance. Tako so Irokezi šest plemen združili v 200 let trajajočo konfederacijo, ki je naslavljala ta vprašanja, kasneje pa tudi napadla in uničila nekatere priseljenske kraje. Odgovor je bil napad na celoten irokeški teritorij leta 1779. Spopadi med indijanci in priseljenci so se sicer nadaljevali in kalili mir na vzhodni strani Mississippija do leta 1815.

Po vojni je prvič postalo aktualno vprašanje sužnjev: na eni strani so bili v novem sistemu sužnjelastniki neodvisni od Britancev, ki bi lahko osvobodili sužnje po zgledu britanskih Karibov v 1830. letih, na drugi strani pa se sužnjelastništvo pa mnenju nekaterih ni skladalo z načeli svobodne Amerike, ki naj bi temeljila na enakih pravicah za vse državljane. Zlasti na severu so se prebivalci zlasti zavedali slednjega, tako je Vermont kot prva izmed držav v svoji ustavi sprejel osvoboditev sužnjev, v 80. in 90. letih 18. stoletja pa je isto napravila tudi večina držav severa. Sama vloga sužnjev med vojno je bila sicer različna: nekateri so v zameno za kasnejšo osvoboditev sprejeli bojevanje na angleški strani, drugi so se aktivno borili za neodvisno Ameriko, tretji pa so vojno vihro izkoristili za beg. Začetek vprašanja suženjstva je bil temelj kasnejše zrušitve takšnega sistema v ZDA.