1. Svetovna vojna

Američani se sprva niso vpletali v evropske spore, a se je takšna izolacija končala z nemško agresijo na ameriške civilne ladje in nemškim dogovarjanjem z Mehiko o zavezništvu.

Zahodna fronta v Evropi se je okrepila z dodatnimi nemškimi četami po podpisu mirovne pogodbe z Rusijo, ko so nemški vojaki lahko zapustili okope na vzhodni meji. Značilne pozicijske bitke na zahodni fronti so tako postale še dodatno izčrpljujoče. Tu pa so udarec nasprotniku zadale oborožene sile ZDA, ki so sveže v Francijo prispele junija 1918 pod poveljstvom Johna. J. Pershinga. Nemške sile so pričele veliko ofenzivo marca 1918, ko so bile ameriške čete pod francoskim in angleškim poveljstvom že na položajih. Američani so odbili nemški napad in septembra 1918 s svojimi zavezniki izvedli protiofenzivo pri Verdunu. Centralne sile so se tako zaradi ojačanih nasprotnih čet predale 11. novembra 1918. Vojska ZDA je izgubila le okoli 112 tisoč ljudi, pa še mnogi izmed teh so zgolj podlegli epidemiji gripe 1918 namesto padca pod sovražnikovim orožjem.

Pomanjkanje moške delovne sile je v ameriške službe spravilo mnogo žensk in črncev, kar je bila podlaga za kasnejše socialne boje. Vojna je pomenila tudi rast ameriškega upravnega aparata in državno represijo, ki je botrovala več politično motiviranim sodnim procesom in obsodbam.

Predsednik ZDA Wilson je za zagotovitev prihodnjega miru predvidel svojih štirinajst točk, a so bile na Pariški mirovni konferenci razmeroma neupoštevane. Združene države so prispevale tudi k snovanju Društva narodov, h kateremu pa zaradi notranjih nesoglasij niso nikoli pristopile in so z Nemčijo leta 1921 podpisale ločeno mirovno pogodbo. Versajska pogodba je slabo rešila povojno stanje in prva svetovna vojna je postala izhodišče za drugo. Sledeče obdobje pa je bilo znotraj ZDA čas rdečega strahu zaradi zmage boljševizma v Rusiji.


Propaganda za pomoč pri rudarjenju

Propaganda za vpoklic v ameriško vojsko


NAZAJ