Protest
Reševanje vojakov
Žrtve Vietnamske vojne
Protest
Združene države so po francoskem umiku iz Indokine pomagale južnemu, nekomunističnemu delu Vietnama. Leta 1960 so komunisti na jugu ustanovili Nacionalno fronto za osvoboditev Južnega Vietnama, bolj znano pot pejorativnim imenom Viet Kong, ki se je borila proti kapitalističnemu režimu. Vtem so ZDA povečale število vojaških svetovalcev v regiji s 700 na 16.000. Slednje so podprle tudi vojaški udar, ki je ob življenje spravil južnovietnamskega predsednika Ngoja Dinh Diema. Nedolgo zatem pa je bil ubit tudi predsednik Kennedy in vodenje države je prevzel Lyndon Johnson. Ta je bil glede vietnamskega vprašanja v precepu, nadaljnja udeležba v krizi bi pač povzročila premik sredstev iz njegovega programa Great Society v vojno, morebiti pa bi se izšla tudi v vojaški spopad s Kitajsko. Predsednik je razumel, da bo na drugi strani soočen z očitki svojih političnih nasprotnikov o prizanesljivosti do komunizma.
Naposled se je odločil za aktivno vključitev v vojno in po sprovociranem napadu na ameriške ladje v zalivu Tonkin pred obalo Severnega Vietnama avgusta 1964 je kongres odobril bombardiranje nasprotnikovih tarč. Tega leta je Johnson osvojil volilno tekmo in poslal v Vietnam nove sile, več kot 500 tisoč vojakov. Ameriški general William Westmoreland je želel prizadejati hude izgube sovražniku, a je bil ta v svojem neprehodnem okolju žilav. Januarja 1968 je ta sprožil tudi ofenzivo Tet, ki je za kratek čas dosegla tudi južno prestolnico Saigon in Južnemu Vietnamu ter oboroženim silam ZDA prizadejala hude izgube. Človeške in finančne žrtve so močno naraščale.
Na notranjepolitični sceni ZDA je bil zato odpor proti vojni leta 1968 že zelo razvit. Ena prvih protivojnih aktivnosti je bil »teach-in« leta 1965 na Michiganski univerzi. Protestniki so bili pretežno iz vrst mladih, polovica izmed njih študentov, pa tudi veliko število vojnih obveznikov. Dogajale so se zasedbe univerz, ulični protesti in celo protestni pohod na Pentagon. Tudi politični pritiski niso bili šibki, arkansaški senator J. William Fulbright je izvedel več zasliševanj, iz katerih je bilo moč ugotoviti tudi, da je bil napad na ladje v Tonkinškem zalivu dejansko le napihnjen izgovor za napad na Vietnam. Mnogo ljudi je bilo mnenja, da vojne v Vietnamu ni mogoče dobiti in da je bila spočetka državljanska vojna notranja stvar vietnamskega naroda in tako neupravičena do ameriškega posredovanja. Johnson se zaradi pritiskov ni odločil za ponovno predsedniško kandidaturo in tako postal politična žrtev vojne. Leto 1968 je bilo vroče: ubita sta bila Luther King in senator Robert F. Kennedy, prišlo je do nasilja na Democratic National Convention. Na volitvah je zmagal kandidat republikancev Richard Nixon.
Ta je sicer iz Vietnama umaknil množico vojakov, a je okrepil zračne napade na sovražnikove cilje. T.i. vietnamizacija je predvidevala predajo vojskovanja vojski Južnega Vietnama, vloga ZDA pa bi postala le vojaško svetovanje in pomoč. Novi predsednik je odredil tudi bombardiranje Kambodže in Laosa, od koder naj bi po prometnih povezavah sovražnik dobival vsevrstno podporo. Ko so se druge poti zdele že zaprte, je Nixon pričel z iskanjem diplomatske poti iz vojne. Henryja Kissingerja, svetovalca za državno varnost, je poslal v Pariz na pogovore z nasprotnikom, v tem času pa je sam obiskal Kitajsko. Medtem so se protesti nadaljevali, državna garda je maja 1970 na državni univerzi v Kentu, Ohio, ubila 4 študente protestnike. Ob začetku drugega Nixonovega mandata so ZDA in Severni Vietnam v Parizu leta 1973 podpisale mirovno pogodbo, ki je zapovedala umik vseh ameriških sil iz Vietnama, prekinitev vseh vojaških operacij v Laosu in Kambodži ter vrnitev ameriških ujetnikov. Še vedno sta bila v boju Severni in Južni Vietnam, a so komunisti aprila 1975 zavzeli Saigon in s tem vojni napravili konec.
ZDA so v Vietnamu izgubile 58 tisoč pripadnikov svojih oboroženih sil, te pa so imele tudi 300 tisoč ranjencev. Vietnamska vojna je imela pomembne notranje, pa tudi zunanjepolitične posledice. Kongres je sprejel resolucijo War Powers, ki je omejila predsednikovo moč pri pošiljanju vojske v tujino. Narod je bil namreč odslej bolj previden pri vpletanju v zadeve drugih držav, saj je bila izgubljena vojna za ZDA velika moralna in vojaška blamaža. Javno mnenje se je zavoljo vojne obrnilo proti instituciji vlade zaradi njenih spornih potez, kakršni sta bili napihovanje dejstev o spopadih v Tonkinškem zalivu in skrivno bombardiranje Laosa ter Kambodže. Svoje je k temu dodala še predsedniška afera Watergate.
Protest |
Reševanje vojakov |
Žrtve Vietnamske vojne |
Protest |