Dubaj ne vabi z naravnimi
lepotami ali zgodovinskimi spomeniki, saj nima nic od tega. Ima
pesek, kamele, tropsko morje in par muzejev ter džamij, vendar s tem ne
želi nikogar
prepricati. Ljudje vanj derejo zavoljo skoraj utopicne družbene
ureditve, sodobnih cloveških
dosežkov in igranja golfa. Tisti, ki so pri denarju, želijo
košcek tega blišca zase, ostali gredo
tja samo zaradi golega zanimanja. Ampak obojih je veliko, cedalje vec,
zato jim je treba
ustreci. Za turiste je v centru mesta in ob sloviti plaži Jumeirah
zraslo na ducate fantasticnih
zgradb, katerih krona je sloviti Burj Al Arab, neuradni simbol mesta.
Tistim z željo po cisto
svojem prostoru pa neprestano gradijo tisoce novih stanovanjskih
zgradb. Zato vzdolž obale
raste stotero 40- in vecnadstropnih neboticnikov ter vrsta
manjših in elitnejših sosesk. Gradijo
seveda v vsakem razvijajocem velemestu in stolpnice množicno kipijo v
nebo tudi v
Singapurju, Šanghaju in Seulu. A v Dubaju, kjer mora biti vse
naj, so to zastavili najširše, zato
je kraj uradno najvecje gradbišce na svetu. Kamor ti seže oko,
povsod se pnejo gigantski
žerjavi. Osupljiva pri tem je hitrost gradnje. Petdesetnadstropno
stanovanjsko stolpnico
postavijo v piclih šestih mesecih, saj delajo v treh izmenah po
štiriindvajset ur na dan. Razlog
za poskocnost je na dlani: praviloma so vse enote razprodane, preden
postavijo temeljni
kamen, in v pogodbah so zelo visoki penali za kasnitve. Apartmaji se
pricno pri 70 kvadratnih
metrov velikih enosobnih in segajo tja do 200 in vec kvadratov.
Zanimivo je, da ima vsaka
spalnica lastno kopalnico. Še bolj zanimiva je cena: za 209
tisoc evrov, kar v Ljubljani
odtehta klasicno trosobje, tam dobiš 150 kvadratov veliko
moderno stanovanje v tridesetem
nadstropju, z receptorjem, skupnim bazenom in priselitveno vizo vred.
(Državljanstva v
Emiratih skorajda ni mogoce dobiti, je pa vsakdo vec kot
dobrodošel živeti in delati tam.)
Ceprav se cene nepremicninam dvigajo, so še vedno nižje od
drugih svetovnih prestolnic, od
Londona recimo za sedemdeset odstotkov.