Turčija je že 12.000 let domovina številnih civilizacij, ki so živele in ustvarjale tako na podeželju kot v mestih. Prihajajoče so se pomešale  s staroselci in zato ni čudno, da je bilo med  letom 2.000 pred Kristusom in letom 1.500 po njem prav tu središče svetovnih kultur. Zahodne civilizacije ni mogoče razumeti brez poznavanja dogajanj in večtisočletne zgodovine na tem območju, o čemer še danes pričajo ostanki takratnih monumentalnih zgradb.

Prvotna pokrajina je ostala skoraj nespremenjena vse do nastopa moderne dobe, ki se je v Turčiji začela v petdesetih letih z gradnjo modernih cest. 

 

                                                                                             

Ko si ogledujete model hiše ene prvih civiliziranih naselbin iz leta 7.000 pr.n.š. v Muzeju anatolske civilizacije v Ankari, takoj pomislite na veliko podobnost med modelom in še danes obstoječimi hišami, kar pomeni, da se na tem območju ni veliko spremenilo.

Kot v vseh krajih z dolgo zgodovino so se tudi tod civilizacijski vzorci ohranili skoraj nespremenjeni. Zakaj bi sploh spreminjali preverjene načine življenja in gospodarjenja? Zato so naselja v Mali Aziji/Anatoliji in v preostali Turčiji še vedno takšna, kot so bila nekoč. 

Kaj lahko se zgodi, da se boste vozili  po cestah, po katerih so hodili tudi starodavni zavojevalci, potujoči nomadi, vojščaki z vzhoda ali pa pisane trgovske karavane. Pa tudi poštni sli in kurirji, Sveti Pavel s svojimi učenci in ločina Sufijev s svojimi mističnimi idejami. Na poti boste videli zanimive akvadukte, ki so jih zgradili še Rimljani in tako omogočili mestno življenje; na stotine mostov velikega arhitekta in gradbenega mojstra Sinana, ki še danes služijo svojemu namenu; seldšuška zatočišča iz 12. stoletja za karavane, potnike in živali, kjer lahko prenočite še dandanes; nekatera so preurejena v udobne sodobne hotele.

In nato velika imena iz znane zgodovine: mesta kot so Troja, Pergamon, Efez, Milet, Priene, Afrodizija, Herakleja, Caunos, Perge, Aspendos....., vsa ob obali, z razkošnimi trgi in amfiteatri na gričih nad mestom, s čudovitim pogledom na morje in plažo, kjer se je nekoč kopala tudi Kleopatra.

 

 

Anatolska planota je polna spominov na stare civilizacije. Tukaj so vladali Hati, Hetiti, Frijerji, Lidiji, Karerji, Urarteji, ki so se pomešali z Egipčani, Perzijci in Asirci in ki še danes živijo v legendah, kot v tisti o kralju Midasu z oslovskimi ušesi, ki je spremenil v zlato vse, česar se je dotaknil, ali pa tisti o gordijskem vozlu, ki ga je z mečem presekal Aleksander Veliki, kar naj bi mu po prerokbi prineslo oblast nad vsem svetom. Ogleda so vredni še številni sveti in posvetni manjši kraji: samostani, pokopališča in spomeniki lokalnih svetnikov, junakov, igralcev in pesnikov, zanimive mošeje, mestni zidovi, gradovi, hiše znamenitih lokalnih veljakov, izviri posebnih voda in posebno znana grobišča....

Hribi so polni keramičnih in lončenih črepinj, v zidovih novih stavb pa so vrajeni stebri in okraski starih antičnih palač. Otroci se igrajo na tleh in ovce se pasejo na pašnikih, posejanih z ostanki preteklosti. Še pred kratkim so cerkve v votlinah Kapadokije uporabljali za skladišča ali kletke za golobe. Nasploh je ohranjanje antičnih spomenikov v Turčiji zgodba zase: drugod po svetu shranjujejo arheologi arheološke najdbe pod steklom, v Turčiji pa bi morati zaščititi kar celo deželo! Vendar narod ne more biti vedno le čuvaj svoje preteklosti, ker se mora razvijati dalje in življenje mora iti svojo pot!

Ko tekamo od ruševine do ruševine, od enege muzeja do drugega, pozabljamo, da zgodovina živi naprej v vsakem naselju, vsak dan, v vsej turški pokrajini. Zgodovina je tod način življenja in ne le zbirka starih kamnov in drugih predmetov! Seveda morate videti omenjena zgodovinska mesta in kraje, priporočamo pa, da si ogledate tudi drugi del „tipične“ Turčije, ki jo najdete skrito tako v velikih mestih, mondenih priobalnih naseljih kot tudi globoko v notranjosti te velike države.

Nekaj  turške glasbe lahko poslušate tu.