ZGODOVINA PARIZA

 Okoli leta 500 je Pariz postal sedež frankovskega kralja Klodvika I., ki je posvetil prvo  katedralo z  opatijo njegovi sodobnici, kasnejši svetnici Genovefi.

Ob prihodu karolinške dinastije na oblast v 9. stoletju je bil Pariz malo večje oporišče fevdalne grofije. Njeni grofje so se postopno dvignili na vidno mesto in sčasoma pridobili večjo moč od samega kralja Francie occidentalis. Odo, pariški grof je bil izbran za vzhodnofrankovskega kralja namesto Karla Debelega zaradi slovesa, ki ga je pridobil pri obrambi Pariza v času normanskega obleganja 885-886. Leta 987 je bil pariški grof Hugo Capet izbran za francoskega kralja, z njim pa se je začela tudi dinastija kapetingov, ki je povišala Pariz vse do glavnega mesta Francije. Konec 12. stoletja je bil Pariz pod Filipom Avgustom obdan z obzidjem, pod njim pa je bila sprejeta tudi ustanovna listina Pariške univerze (1200). V tem času je mesto razvilo prostorsko ureditev, ki je vidna še danes: osrednji otok z vladnimi in cerkvenimi ustanovami, levi breg z visokošolskimi ustanovami, desni breg kot trgovsko središče. Svoje mesto je Pariz izgubil v času stoletne vojne, ko so ga osvojili Burgundijci kot zavezniki Angležev, ponovno pridobil pa ob vrnitvi pod francosko krono v času Karla VII. leta 1437. Pariz je postal močno oporišče Katoliške lige med versko vojno, ki je svoj vrh doživela v šentjernejski noči 1572, leta 1594 pa ga je zasedel francoski kralj Henrik IV.. V času državljanske vojne sredi 17. stoletja je morala kraljeva družina ob meščanski vstaji pobegniti v Versailles, ki je pod Ludvikom XIV. postal leta 1682 stalna rezidenca francoskih kraljev. Dobro stoletje kasneje je Pariz postal osrednje prizorišče francoske revolucije s padcem Bastilje 1789 in strmoglavljenjem monarhije 1792.

V obdobjih industrijske revolucije, Drugega cesarstva in Belle Époque je Pariz doživel največji razvoj v svoji zgodovini. Mesto je bilo podvrženo masovni predelavi pod Napoleonom III. in njegovim prefektom Haussmannom, ki je dal izravnati celotna okrožja in ustvariti omrežje širokih avenij in neoklasicističnih pročelij modernega Pariza. Program »Haussmannizacije« je bil narediti mesto bolj lepo in čisto za njegove prebivalce, kot tudi pridobiti na uporabi vojske pri zatiranju možnih kasnejših uporov ali revolucij.

Epidemiji kolere 1832 in 1849 sta precej prizadeli prebivalstvo Pariza; prva je zahtevala 20.000 življenj od takratnih 650.000 prebivalcev. Pariz je bil prav tako močno prizadet med njegovim obleganjem (1870-71), ki je končalo francosko-prusko vojno; v zmedi, povzročeni s padcem vlade Napoleona III., je s Pariško komuno bilo požganih več administrativnih središč, medtem ko je bilo 20.000 meščanov pobitih v času bojev med privrženci Komune in vladnimi silami, znanem kot semaine sanglante (»krvavi teden«).

Pariz si je hitro opomogel od teh dogodkov kot gostitelj razstave Expo 1889, za katero je bil zgrajen znameniti Eifflov stolp, vse do leta 1930 najvišja svetovna zgradba. Z gostitvijo naslednje razstave Expo leta 1900 je Pariz pridobil še metro. 

Med prvo svetovno vojno je bila Parizu ob zavezniški zmagi v prvi bitki na Marni 1914 pruzanešena nemška okupacija. V letih 1918-19 je bil prizorišče mirovnih pogajanj. V obdobju med obema vojnama je bil poznan po kulturno-umetniških skupnostih in nočnem življenju. Mesto je postalo zbirališče umetnikov s celega sveta, od izgnanega ruskega skladatelja Stravinskega, španskih slikarjev Picassa in Dalíja do ameriškega pisatelja Hemingwaya. Junija 1940, pet tednov po začetku bitke za Francijo, je Pariz padel v roke nemške okupacijske vojske, ki je ostala v njem vse do njegove osvoboditve v avgustu 1944. Osrednji Pariz je ostal med drugo svetovno vojno skoraj brez poškodb zaradi kulturnega pomena, prav tako se v njem ni nahajal noben od strateških ciljev, ki bi jih napadli zavezniški bombniki. Vojaški poveljnik Pariza nemški general Dietrich von Choltitz med umikom ni ukazal uničiti vseh pariških spomenikov, v nasprotju z ukazom Adolfa Hitlerja, ki je obiskal mesto leta 1940.

V povojnem obdobju je Pariz doživljal svoj največji razvoj od konca Belle Époque 1914. Predmestja so se znatno razširila z izgradnjo velikih socialnih naselij - cités in z začetkom izgradnje gospodarskega območja La Défense. Zgrajeno je bilo obsežno omrežje hitre podzemne železnice RER kot dopolnilo že obstoječemu pariškemu Metroju in je služilo za povezavo z oddaljenimi predmestji. Mesto je pridobilo tudi cestni obroč, Boulevard Périphérique. Od 70-ih let 20. stoletja so številna notranja zlasti vzhodna predmestja doživljala deindustrializacijo in postopno prešla vgete za priseljence in oaze nezaposlenosti. V istem času je Pariz znotraj perifernega obroča kot tudi zahodna in južna predmestja uspešno prestrukturiral tradicionalno predelovalno industrijo v industrijo visoko dodane vrednosti. Širitev socialnih razlik med tema območjema je vodila do obdobij nemirov, ki so se začela sredi 80-ih let, nazadnje leta 2005, skoncentrirana v severovzhodnih predmestjih.

Nazaj

ZAČETNA STRAN

Mesnte znamenitosti