France Prešeren se je rodil kot tretji otrok in prvi sin materi Mini, rojeni Svetina, iz Muhovčeve hiše v Žirovnici ter očetu Šimnu, po domače Ribičevemu iz Vrbe na Gorenjskem. Njihova kmetija je bila ugledna in trdna, zato so si lahko privoščili, da so Franceta, ki je že kot otrok kazal izjemno nadarjenost, poslali v šole. K temu je veliko pripomoglo materino prigovarjanje, saj je bila sama dobro šolana za tedanjo kmečko žensko, zato se je zavedala pomena izobrazbe, želela pa si je tudi, da bi njen sin postal duhovnik.

France je šolanje začel leta 1808 pri svojem stricu, duhovniku na Kopanju pri Grosupljem, od leta 1810 pa je obiskoval ljudsko šolo v Ribnici, kjer je bil kot odličnjak zapisan v zlato knjigo. Izobraževanje je od leta 1812 nadaljeval v Ljubljani, kjer je leta 1813 začel obiskovati gimnazijo. Po končani gimnaziji je v Ljubljani zaključil še dva letnika tedanje »filozofije«, nekakšne priprave na univerzitetno šolanje. Nato je odpotoval na Dunaj, kjer je želel študirati pravo. Tretji letnik filozofije, katerega je moral izdelati za začetek študija, je končal leta 1821 že na Dunaju. Naslednjega leta se je vpisal na dunajsko pravno fakulteto.
Matija Čop

Pri izbiri študija je prišlo do spora s starši, saj je mati želela, da bi postal duhovnik. Prešeren je pri odločitvi vztrajal, čeprav so mu domači in strici duhovniki, ki so ga gmotno podpirali, odtegovali denarno pomoč. Kljub temu mu je uspelo nekako shajati, saj je bil Knafljev štipendist, še vedno mu je pomagal stric Jožef, denar pa si je služil tudi kot domači učitelj v Klinkowströmovemu zavodu za katoliško mladino. To službo je Prešeren moral zapustiti zaradi svoje svobodomiselnosti, poleg tega pa je gojencu, kasnejšemu pesniku in politiku Anastaziju Grünu (pravo ime Anton Alexander von Auersperg) - grofu Auerspergu, posojal prepovedane knjige. V času na Dunaju je Prešeren prebiral dela mnogih pesnikov iz vseh obdobij in odkrival pesniški svet.

Med počitnicami se je vračal v domovino. Obiskoval je strice, leta 1824 pa se je v Ljubljani zaljubil v gostilničarsko hčer Dolenčevo Zaliko.


Leta 1828 je dokončal študije in poleti odpotoval na Moravsko, nato pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je pri odvetniku Leopoldu Baumgartnerju nastopil svojo prvo službo kot odvetniški pripravnik. Naslednjega leta je sprejel še neplačano delovno mesto pri državnem uradu.

V Ljubljani se je Prešeren tesno navezal na profesorja in knjižničarja Matijo Čopa, rojaka iz Žirovnice, ki je dodobra poznal tedanjo romantično književnost in miselnost. Bil je nadvse izobražen, saj je govoril 19 jezikov. Leta 1832 je Prešeren v Celovcu opravil sodno-odvetniški izpit, vendar ne z odliko, saj je tedaj že zapadel v prvo življenjsko krizo ob siljenju s strani domačih v poroko z Nemko Khlunovo iz Gradca, ki pa jo je kasneje zavrnil. Ob tej priložnosti so nastali Sonetje nesreče.

Prešeren je postal osrednji pesnik zbornika Kranjska čbelica, ki ga je urejal Miha Kastelic, pomembno oporo pa sta mu dajala prav Prešeren in Čop. Čbelica je izšla petkrat: leta 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848. V času izida četrtega zvezka je prišla v težave zaradi cenzure, katere so povzročili janzenisti z Jernejem Kopitarjem na čelu. Njihov spor zaradi nasprotnih mnenj glede nadaljnjega razvoja slovenske književnosti (čbeličarji s Prešernom in Čopom so se zavzemali za visoko književnost v slovenskem jeziku, janzenisti pa za književnost, osnovano na ljudskem slovstvu po zgledu Srbov, posebno Vuka Karadžića, ki ga je cenil Kopitar), je črkarska pravda, ki se je tedaj odvijala, še poglobila.

Zahtevi, naj ima v črkopisu vsak glas svojo črko, ki jo je Kopitar kot nasprotnik tedanje pisave bohoričice podal v svoji slovnici, sta sledila slovničarja Franc Serafin Metelko in Peter Dajnko, ki sta objavila vsak svojo različico novega črkopisa, imenovani metelčica in dajnčica [1]. Pisavi sta bili neprimerni in prezapleteni, metelčica [2] še bolj kot dajnčica [3], saj jo je sestavljalo preveč zapletenih in nepotrebnih črk, prevzetih tudi iz cirilice. Metelčica je bila tako z zakonom prepovedana leta 1833, dajnčica, ki se je delno uveljavila na Štajerskem, pa v letih 1838/39. Prešeren je v abecedno vojno posegel s pesmimi, denimo Sonetom o kaši, iz Kopitarja, s katerim se nista razumela tudi zaradi zgoraj omenjenih razlik v pojmovanju slovstva, pa se je duhovito ponorčeval tudi s sonetom Apel in čevljar, ki se konča z znamenitim stavkom:

    ... »Le čevlje sodi naj Kopitar!«

PESMI KI JIH JE NAPISAL:
-Zdravljica
-Turjška ruzamunda
-Od železne ceste
-Zdravilo ljubezni
-Lenora
-Povodni mož
-Prekop
-Neiztrohnjeno srce
-Ribič
-Ženska zvestoba
-Orglar

Še link od pesmi Zravljica.